OPIS:
Pršút je sušeno svinjsko redkeje goveje stegno. Praviloma se ne prekaja, suši se na zraku devet do šestnajst mesecev, na redkih kmetijah sušijo in zorijo pršut še dlje. Izdelujejo ga predvsem v Istri, na Krasu, Goriškem, Vipavskem, v Brdih, na Idrijskem in Tolminskem. Najbolj cenjen je kraški pršut, istrski pršut je brez kože in slanine. Tradicionalno so ga uživali ob koncu večjih del (npr. žetve, košnje, trgatve) in za praznike (žegnanje, poroka, velika noč). Večinoma so bili pršuti namenjeni za prodajo. Kmetje so jih pred drugo svetovno vojno nosili v Trst prodajat zlasti trgovcem in gostilničarjem. Za dva pršuta so kmetje v tistem času lahko kupili prašiča. Priprava in prodaja pršuta je bila pomembna gospodarska dejavnost. Od šestdesetih let 20. stoletja na primorskem sušijo pršut v obratih mesne industrije. Pršut je žlahtna jed in nas spremlja ob vseh pomembnih dogodkih; še več, v gastronomiji daje vedno nove navdihe za njegovo uporabo. Zaradi spoštljivega in dostojanstvenega odnosa do pršuta sodijo k njemu le izbrane priloge, sicer prekrijemo enkraten vonj in okus. Dobro se počuti ob rezinah polbelega kruha, orehovih jedrcih, svežih figah, jagodah, olivah, grozdju, rezinah jabolk in sušenega sadja. Sredi poletja ob njem prija sočna in hladna melona. Elegantna rezina pršuta naj »lebdi« na krožniku, družbo pa ji lahko dela rezina pancete, vratovine ali domače klobase. Izbor domačih ovčjih in kozjih sirov ter kakovostnih zrelih sirov v prilogi pa kulinarični užitek še poveča. Po tradiciji se pršut druži s teranom. Po pripovedovanjih kraševcev velja omeniti še to, da naj bi se pršut sušil toliko časa kolikor ima kilogramov.